Prvič v življenju sem začutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir

Zame se je začelo leta 2004. Preden sem šla na svoj prvi tečaj v juniju, sem se pustila prepričati in odšla v Zagreb, kjer je govoril Guruji; to je bilo meseca maja.

Za menoj je bilo precej duhovne zgodovine, imela sem petindvajset let in bila sem sita vsega, kar mi je obljubljala novodobna skupnost, ki je govorila o meditaciji, razsvetljenju, blaženosti in očiščevanju osebnosti. Po malem so se mi vsi, vključno z menoj, ki sem imela za seboj cel kup očiščevalnih delavnic, zdeli najmanj zmešani. Vendar, povabila nisem želela zavrniti, saj me je povabil Andrej, Art of Living učitelj, zame zelo pomemben človek, njegovo mnenje sem že takrat zelo upoštevala. Vseeno je bilo potovanje v Zagreb bolj obisk mesta, kjer: no, lahko grem tudi na predavanje, tisto urico si bom pa že vzela čas. Tako ali tako ne želim imeti opravka z ničemer več, kar približno diši po iskanju notranje resnice, duhovnosti, ali, bog ne daj, meditaciji.

Kakšna nevednost! Če sem se v življenju česa naučila je, da se v resnici poje največ zarečenega kruha. No, ampak takrat še nisem bila tam. Bila pa sem na predavanju enega največjih ljudi, kar mislim, da jih bo pomnila zgodovina, Šri Šri Ravi Šankarja. In tisto, kar je govoril, ni bilo niti MALO podobno »new agerskim« frazam in prepričanjem, ki sem se jih do takrat naposlušala. Bil je najbolj simpatično bitje, kar sem jih srečala v svojem življenju – nevsiljiv, nebahaški, neverjetno prijazen, njegove misli so bile izredno modre, predvsem pa polne znanja za vsakdanje življenje. Zdelo se mi je, kot da je, kljub množici, govoril le meni. Ničesar o tem, da si moram petkrat na dan čistiti čakre, verjeti le vanj, hoditi na njegove delavnice, nepremično strmeti v steno; početi skratka stvari, skregane s pametjo, da bi si zaslužila božji ali katerikoli drugi blagoslov. Ne, govoril je o tem, da je stres nekaj, kar nas dela nesrečne, da si zaslužimo biti srečni in da je marsikaj, kar nas lahko pripelje do notranjega miru in sreče, že z nami. Govoril je o dihu, o preprostih modrostih, ki so umirile moj begajoči um. In prvič v življenju sem začutila, zaslutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir, ne da bi pri tem iz sebe iztrgala slabe vzorce, uničene, zamašene ali nedelujoče čakre, da bi dejansko taka, kot sem, lahko čutila srečo. Da bi morda celo lahko začutila, da se imam rada. No prav, tečaj traja samo šest dni, kaj me pa stane, razen takrat nekaj tolarjev in če je res tako dober, kot je njegov stvaritelj, mogoče …

Vseeno je trajalo še skoraj dva meseca, da sem se pustila prepričati, zagotavljajoč sama sebi, da je to moj zadnji poizkus. Če ne bo uspelo, potem nikoli več!

Moj prvi tečaj Umetnosti življenja. Še danes se spominjam večine udeležencev, pa nas ni bilo malo. Bil je prelep tečaj, želela sem si, da bi trajal dlje, da bi trajal cel mesec, bila sem žalostna, ko se je končal, čeprav mi na trenutke ni bilo lahko, ampak po tečaju sem čutila prvi preblisk miru in tega, kar mi lahko prinese. Moj prvi učitelj je bil Andrej in na njegovo pobudo sem, polna dvomov, odšla v Nemčijo na nadaljevalni tečaj. Nadaljevalni tečaj je bil zame še globlja izkušnja od začetnega. Toda zame je bil težek, saj sem veliko prejokala, za menoj je bilo težko obdobje in moj organizem je, skozi solze, izločal stres v potokih. Ko pa nisem jokala, sem se do solz smejala. Ves čas tečaja so me obdajali učitelji, me spravljali v smeh, še danes ne vem, od kje jih je takrat toliko prišlo. Vseeno sem ob koncu tečaja želela le domov, z besedami, da me nikoli več ne bo nazaj, ker je to zame pretežko. Nevednost nima meja!

Takoj po prihodu domov sem pri sebi opazila šokantno spremembo. Bila sem osupljivo mirna, še posebno v situacijah, ki bi me drugače vrgle iz tira, me prestrašile ali vznejevoljile, sem se kar smehljala! Ljudje so me gledali in občudovali mojo spremembo. Hoteli so biti z menoj in se smejati z menoj. Le kaj se dogaja?

Teden dni kasneje sem preživela v Puli na počitnicah Umetnosti življenja in se udeležila tečaja za mladostnike YES, pravzaprav naj bi bila asistentka, toda na koncu sem se prelevila v najstnico, saj je tečaj namenjen mladostnikom od 14. do 18. leta. In prav ta tečaj je moj NIKOLI VEČ za vedno spremenil v JA Umetnosti življenja. Ne, ne bom vam povedala, kaj se dogaja na tem tečaju, je pa to eden lepših tečajev v AOL (Art of Living) in če želite svojim otrokom podariti nekaj res lepega, je to lahko ta tečaj.

Štirinajst dni kasneje sem bila ponovno v Nemčiji in potem še enkrat; in od takrat sem vsako leto vsaj enkrat, pa tudi do trikrat, če je le prisoten Guruji. Poslušati ga je tako, kot bi se odprla vrata v svet, ki ga vsi iščemo, se učiti živeti, kot si zaslužimo. Predvsem pa je res, da me vsako srečanje z njim, pravzaprav vsak tečaj AOL, naredi boljšega človeka, srečnejšo in  mirnejšo. Vse te izkušnje me vedno znova peljejo nazaj k njemu in k ljudem, ki se trudijo ustvariti lepši, prijaznejši svet.

V resnici sem z leti prenehala kar naprej razlagati, kaj je AOL, kaj je tako lepega, dobrega in čudovitega pri tem, da hodim na nove tečaje in ponavljam stare. Za to preprosto ni dovolj dobrih besed, to skrivnost lahko edino doživiš. Ko te ni več strah ljudi, ko vidiš, da si lahko mnogim prijatelj, ko lahko prideš v katerokoli od 150 držav sveta, kjer poznajo AOL, pokličeš kogarkoli, ki je bil na tečaju in ga vprašaš, hej, mi lahko pomagaš? Lahko pridem na vaše tedensko srečanje? Imate kje zame sobo? In veš, da boš dobil več kot to. Ko se povsod po svetu lahko počutiš doma -  zato dovolj besed, naj govorijo slike.

Kategorija: PRIČEVANJA • Učitelj se predstavi

Oznake: Učitelj se predstavi