Sadež ali lupina?

Kaj razdvaja vere in kaj jih povezuje?

»Življenje je sveto.« Tako je poudaril svoje sporočilo o človekovih vrednotah duhovni učitelj Sri Sri Ravi Shankar. V začetku decembra 2009 se je zbralo okrog deset tisoč predstavnikov različnih religij na parlamentu v Melbournu, da bi skupaj opozorili na to, kar povezuje verne vseh religij, kljub njihovi navidezni raznolikosti. Tja je bil kot svetovalec povabljen tudi Sri Sri Ravi Shankar.

Vera ima tri aspekte; vrednote, rituale in simbole. Moralne in duhovne vrednote so v vseh tradicijah enake. Simboli in praksa, rituali in običaji, ki določajo način življenja znotraj religije, so tisti, ki se razlikujejo od ene tradicije do druge in dajejo vsaki izmed njih poseben čar. Simboli in rituali so kot lupina, duhovne vrednote in resnica, da smo del božanskega, pa je sadež, ki se skriva v njej. Mnogo ljudi vseh tradicij, je zavrglo sadež in se oklepa lupine.

Že v starih časih so ljudje razlikovali med vrednotami, rituali in simboli. Tako se sanskrtski pojem smriti nanaša na rituale, ki so časovno in prostorsko omejeni. Pojem shruti pa se nasprotno nanaša na vrednote, ki so večne. V pravilnem redu so časovno omejene stvari drugotnega pomena, v nasprotju z brezčasnimi in večnimi. Če človek postavlja verske koncepte pred človeške vrednote, nastane kaos. Ta obrat lahko opazimo v vseh tradicijah. Ljudje se oklepajo simbolov in ritualov, ki jim dajejo individualno identiteto in jih postavljajo pred vrednote. Tako se razvije fanatizem, kajti razlike je treba braniti. To lahko vidimo pri vojnah, ki se v imenu vere, odvijajo po vsem svetu. Če bi se lahko osredotočili na vrednote, na resnico, ki je večja od kateregakoli simbola, bi lahko razrešili večino konfliktov po svetu.

Ego- identifikacija s svojo tradicijo blokira spoštovanje drugih tradicij

Simboli so relativni

Simboli se med religijami razlikujejo, ker so odvisni od relativnih dejavnikov kraja, okolja in časa. Tako so ljudje, ki so živeli v puščavskem okolju, za svojo zastavo (islamsko) izbrali polmesec in zvezdo, saj jim je noč prinesla prijetno olajšanje po vročem dnevu. Po drugi strani pa so na Japonskem in v Tibetu za svoj verski simbol izbrali sonce, ki je prineslo prijetno toploto. Simboli so relativni, vendar bi nas morali voditi naprej, k bistvu vere. Iskati moramo globlje vrednote, ne smemo se oklepati zunanjih razlik. Tudi običaji so časovno omejeni – način oblačenja, imena, hrana, število žena, načini kaznovanja. V vseh tradicijah lahko najdemo običaje, ki so bili nekoč potrebni, danes pa več ne služijo svojemu namenu.

Verski fanatizem

Fanatizem se pojavi, ko se religiozni koncepti postavljajo pred človekove vrednote. Ko se človek obrne k vrednotam, vidi, da se lahko izognili velikemu delu težav, ki so se pojavile zaradi vere. Identifikacija z vrednotami ne zahteva vpletenosti krivde in strahu. V zgodovini vseh religij lahko najdemo krivdo in strah kot mehanizme nadzora, toda danes takšne kazni niso potrebne. Danes moramo negovati ljubezen in razumevanje. Večne vrednote so: globoka skrb za vse živo, odgovornost do planeta, nenasilje,sočutje in ljubezen, prijateljstvo, sodelovanje, velikodušnost, darežljivost, trdnost, iskrenost, pravičnost, zmernost, služiti bližnjemu, angažiranost in odgovornost, mir, zadovoljstvo, navdušenje. Te vrednote so podlaga za socialni red, pravičnost in napredek. Človeške vrednote so socialne in etične norme, ki so skupne vsem kulturam in družbam, kot tudi veram. Predstavljajo povezavo med socialnim napredkom in duhovno rastjo.

V ozadju verskega fanatizma, ki se širi v svetu, leži pomanjkanje razumevanja za druge religije. Obširnejši študij različnih religij bi spodbudil širši pogled in spoznanje, da je ena višja in skrbna inteligenca, ki se izraža skozi različne ljudi v različnih časovnih obdobjih in na različne načine. Fanatizem se pojavlja pri ljudeh, ki se čutijo negotovi. Ta širši pogled posreduje občutek pripadnosti, ki človeku še vedno dopušča zakoreninjenost v svoji tradiciji.

Ego – identifikacija blokira

Kadar vidimo konflikt med našo lastno religijo in neko drugo, lahko pride do tega, da se oklepamo napačnih stvari. Če npr. rečem, »Buda je velik« in tega ne rečem zato, ker je Buda velik, ampak zato, ker sem budist, ker imam osebno ego-identifikacijo z veličino Bude, potem pride do konflikta. Ego-identifikacija z lastno tradicijo predstavlja blokado za cenjenje drugih tradicij. Vodi v razmišljanje: »Moj Bog je boljši od tvojega!« Ljudje imajo močno potrebo po identifikaciji, potreba po tem, da »sem nekdo«, je del naše človeške narave. Za ohranitev svoje identifikacije so pripravljeni tudi ubijati. Takšen primer so tolpe med mladimi v ZDA. Moramo se zavedati, da naša najvišja identiteta ni identiteta verske pripadnosti ali narodnosti ali spola, niti kulture ali članstva v katerikoli skupini. V prvi vrsti smo del božanskega in šele v drugi vrsti smo pripadniki človeške družine. Ta identifikacija lahko prihodnje rodove osvobodi fanatizma.

Problematično tolmačenje spisov

V vsaki tradiciji obstajajo zapisi. Kadar jih narobe ali ozko tolmačimo, lahko pride do nesporazumov in problemov. V Janezovem evangeliju govori Jezus: »Jaz sem pot, resnica in življenje; nihče ne bo prišel k očetu drugače, kakor preko mene!« (Jan. 14.6) To izjavo mnogi kristjani razumejo tako, da človek ne more priti v nebeško kraljestvo, če ne verjame v Jezusa. Toda tudi Krišna in Buda, sta dajala podobne izjave: »Pridite k meni in samo k meni! Jaz sem edina pot!« Kako pa lahko razumemo očitno nasprotujoče si dejstvo, da je vsak izmed ustanoviteljev treh velikih tradicij trdil, da je edina pot? Napraviti moramo korak nazaj in pogledati to izjavo z drugega zornega kota. Obstaja en vsemogočni Bog, ki ni omejen z načinom, po katerem se njegova resnica izraža skozi čas. Zavest, ki je ustvarila svet, odraža veliko inteligenco in skrb za svet. Prinaša vse, kar je potrebno točno ob pravem času. Ali lahko rečemo, da Bog ni bil vedno prisoten za vse ljudi? Ali lahko na ta način omejimo božjo sočutje?

Drugi način na katerega lahko razumemo to izjavo (jaz sem pot) je naslednji: Jezus, Krišna in Buda so govorili, da abstraktnega ne moremo doseči neposredno, temveč preko posrednika. Učitelj, razsvetljeni, pride, da postavi most zate, po katerem se lahko pomikaš od tega kar vidiš, k tistemu, kar je nevidno in nepoznano, od minljivega in nestabilnega, k temu, kar se ne spreminja.

Osredotočanje na žive

Obstaja večni in vsemogočni Bog, ki ni omejen na način, na katerega se izraža njegova resnica. Reči »Jaz sem pot«, je lahko tudi sredstvo, kako usmeriti pozornost. V vsaki religiji obstajajo besede, s katerimi se lahko to doseže. Jezus je govoril: »Vsi, ki so bili tu pred menoj, so tatovi in morilci.« S tem je mislil; »Vi mislite na preroke, ki so bili tu pred menoj, in pozabljate na to, kar stoji pred vami. Ti preroki, kradejo vaš um in pozornost. Toda sedaj sem tukaj jaz. Pridite k meni, samo k meni! Ne glejte drugam!« Tudi Krišna se je podobno izrazil: »Glejte samo sem! Jaz sem edini!« In Buda je govoril: »Jaz sem preteklost, sedanjost in prihodnost. Vračam se znova in znova.« Večni božji sin je prišel več kot enkrat. Velikokrat se je inkarniral. Pojavlja se v vseh časih v obliki velikodušnih gurujev in prinaša znanje. »Jaz sem edina pot!« pomeni, da prihaja učitelj, ki postavi most zate, da lahko greš od znanega k neznanemu. Poslušamo, da moramo biti strpni do drugih religij, jaz pa pravim, da ne smemo biti strpni. Strpnost pomeni, da prenašamo nekaj, česar ne maramo. Spoštovanje je primernejša beseda. Spoštovanje je kvaliteta božanske zavesti. Kadar te nekdo spoštuje, to govori o njegovi velikodušnosti, ne pa o tvojih odlikah. Tvoja vrednost se kaže v tem, koliko spoštuješ druge.

Vsi smo del božanskega

Ko najdemo podobnosti v vseh religijah, pride tudi spoštovanje. Potem lahko mirno živimo drug z drugim in oblikujemo harmonično okolje. Vsaka velika tradicija je prispevala nekaj modrosti. Krščansko sporočilo o ljubezni in pomoči bližnjemu je enkratno. Sporočilo meditacije in teorija pozornosti v budizmu je neizmerno globoka. Modrost o vesolju, o sebstvu in o življenju v vedski tradiciji je edinstvena. Teorija karme v tradiciji džainizma je brez primerjave. Ni nujno, da postavljamo eno tradicijo pred drugo. Vse religije pripadajo vsem ljudem tega sveta. Božansko nam je v različnih časih na različnih koncih sveta poslalo znanje. Vsak od nas je del božanskega in ima pravico do tega, kar nam je le-to podarilo. Vsaka velika tradicija je prispevala k znanju. Berite svete spise vseh tradicij in si jih oglejte z novega zornega kota. Vsi vodijo k temeljnim človekovim vrednotam, kot so: ljubezen, sočutje in radost. Nobene religije ne boste našli, ki ne bi vodila k resnici, miru, služenju, sočutju in k skrbi za življenje

Članek iz revije Visonen 01/2010

Odlomek iz knjige Guru of Joy, Francois Gautier

Kategorija: AOL NOVICE • Iz medijev