Največ dobim takrat, kadar dajem

Gregor Spindler

Moji prvi koraki v duhovnost so povezani z boleznijo. Žal sem to, da moram nekaj spremeniti, ugotovil šele takrat, ko sem bil v to prisiljen. Duhovnost je bila zame tema, ki sem jo zavračal v celoti. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pa popolni čudaki, če ne celo kaj več. Vendar: sila kopja lomi – in sila je bila velika. Prvo priporočilo sem dobil kar od svojega šefa, ko sem se v začetku leta 1993, po nekaj tedenski odsotnosti, vrni na delo. Ponudil mi je vizitko, rekoč; “Na, mogoče ti tale lahko kaj pomaga.” Na vizitki je bilo ime Andrej Tihole. Nekaj dni sem jo medil, nato pa sem le zbral pogum in poklical. “Ja, kar pridi, se bomo pogovorili”, je bil odgovor na drugi strani. Sedaj ni bilo več izhoda. Prvi pogovor je bil šok – Andrej in njegova žena Dorina, oba precej izkušena duhovneža in privrženca reikija, sta bila verjetno kar malo preveč odprta do mene, saj sem mislil, da me bo kar pobralo. Samo od besed. Stol je ječal pod prijemom mojih rok, na koncu pa sem vseeno pristal na prvo terapijo. Bilo je kar prijetno, sproščujoče in pomirjujoče, tako da sem rad prihajal. Po skoraj celem letu terapij mi je Dorina nekega dne rekla: “Naslednji vikend se dobimo v vrtcu na Skapinovi, bomo imeli delavnico, malo dihanja in take reči.” Jasno, da nisem imel pojma, za kaj gre, zato se tudi upirati nisem mogel. Kljub vsemu, strah se je kopičil, nervoza je bila velika. Že na začetku nisem bil zadovoljen z učiteljem, ki je bil sicer Indijec, vendar mlad golobradec; sam pa sem hotel tistega s fotografije, tistega z brado. No ja, preživeti sem moral tudi to, učitelj Bhupi pa pravo poplavo mojih vprašanj. Ni kaj, um mi je vedno dobro delal. Po prvi Sudarshan kriji pa nič; um je kar izginil, samo krasen mir in sproščenost. Telesno je bilo sicer hudo, ampak to me ni nikoli zelo motilo, hujše so bile prve izpovedi, ki so potrdile mojo teorijo – duhovnjaki so vsi trčeni. Hvala bogu, da je Bhupi povedal, da je čisto v redu, čeprav nisi videl barv, zvokov, pa vilincev in podobnih stvari.

In se je začelo. Kljub temu, da niti v sanjah nisem imel namena, da bom zaradi pranajam in krije vstajal pol ure prej, sem program le začel izvajati. Kot se mi je kasneje že večkrat potrdilo, sam tukaj nisem imel velike izbire. Pot je izbrala mene; sam je zagotovo ne bi. Zato ni čudno, da sem bil že čez tri tedne v Kranjski Gori, na prvem nadaljevalnem tečaju. Takrat sem tudi spoznal čudovitega učitelja Kirana, s katerim naju veže posebno dolgoletno prijateljstvo. Vse skupaj mi je postalo kar všeč in tako sem bil že kmalu ponovno na osnovnem in junija ponovno na nadaljevalnem tečaju. Seveda sem pričakoval tudi kakšen čudež ozdravitve. Ker ga ni bilo, je bilo treba odpotovati v Indijo, na prvi mednarodni tečaj, v ašram poleg Bangaloreja. Pred odhodom sem ugotovil, da sem definitivno prestopil na drugo stran, saj me je oče zelo zaskrbljeno spraševal, če se mi je čisto poslabšalo. Na bolezen sem se pač vedno lahko izgovoril. Indija je bila čisti šok. Predvsem kulturološko. Ampak, ašram je bil kar lepo urejen in zelen; sicer malo smrdljiv, vendar kaj hočemo, vsega pač ne moremo imeti. Je pa res, da se je guru na vse pretege trudil, da bi nam bilo čimbolj udobno. Ves čas je spraševal, če imamo postelje, če je voda topla, če je hrana dobra; za Indijo v tistem času same nepotrebne stvari. Že prvi dan sem se po spletu okoliščin znašel v “Shakti cutir”, gurujevi hišici, kjer sva se s Suzano iz Zagreba samo bebasto smehljala in ugotovila, kako je, ko ti v prisotnosti razsvetljenega mojstra vse odpove in si popolnoma oblit z blaženostjo. Duhovne izkušnje so si kar sledile: Indijski satsangi, polni prekipevajoče energije, ulov Gurujijevega pogleda med satsangom, občutek izgorevanja,  meditacije in iniciacija v Sahaj Samadhi meditacijo, ki pa je bila čisto nekaj posebnega. To je bilo res tisto pravo. Ker se mi je zdravje kmalu zelo poslabšalo, nisem počel več praktično nič drugega, kot samo še meditiral. Po povratku domov sem bil nekaj časa sicer v stanju, ko zdravniki niso dajali napovedi, ampak tudi tokrat se je vse dobro izteklo. In še konec istega leta sem se “proti svoji volji” znašel na prvem učiteljskem tečaju. Tudi za vsega vajenega Kirana eden najnenavadnejših tečajev, kar jih je doživel. Večurne meditacije se kar niso hotele končati, tako da so udeleženci imeli težave s hranjenjem telesa, ki ga ni bilo.

Spomladi pa prvič v Bad Antogast, nov evropski center, na drugi del učiteljskega tečaja. Vse skupaj je bilo sicer treba jeseni še ponoviti, vendar pa sva takrat s Katjo postala prva učitelja v Slovenji, in celo precej širše, saj je bilo takrat v Evropi le nekaj učiteljev. Občutki pa … ja, to je treba doživeti, besede so premalo. Vsekakor pa sem v kasnejših letih ugotovil, da lahko največ dobim takrat, kadar dajem. Še posebno znanje.
Toliko zaenkrat. Drugič pa mogoče še kaj več o izkušnjah pri vodenju tečajev.

Gregor Spindler

Kategorija: PRIČEVANJA • Učitelj se predstavi

Oznake: PRIČEVANJA, Učitelj se predstavi