Afganistan: Dežela prebujenih ljudi
Vojna v Afganistanu divja brez prestanka. Neprenehno nasilje in konflikti so opustošili narod, njegove ljudi in gospodarstvo. V zadnjih devetih letih je bilo porabljenih na miljarde dolarjev, vojaški poveljniki pa so prihajali in odhajali. Kot mnoge sosedne države na Bližnjem Vzhodu, se tudi Afganistan spopada s terorizmom, fundamentalizmom in fanatizmom. Zakaj je v Afganistanu toliko nasilja in ekstremizma? Zakaj lahko Muslimani v Indiji, Indoneziji in v Maleziji živijo s svojimi sosedi v miru? Odgovor utegnemo najti v nepopolnem razumevanju afganistanske zgodovine in kulture.
Kip Bude iz tretjega stoletja v Afganistanu.
Afganistan je bil dolgo križišče številnih kulturnih in duhovnih tradicij. Zaradi strateške pozicije med Bližnjim in Daljnim Vzhodom je bil tisočletja pomembna trgovska pot in kraj, kjer so se srečevale različne kulture. V preteklosti je bil Afganistan dom zoroastrijcev, hindujcev, budistov kot tudi dom muslimanskih skupnosti. Vse te tradicije so živele v harmoniji – dežela je uspevala tako intelektualno kot materialno zaradi svoje odprtosti za različe ideje – vse do 20. stoletja. Na žalost so bili Afganistanci v prejšnjem stoletju spodbujeni ali kako drugače prisiljen odreči se in ne spoštovati dediščine svojih prednikov, ki je zagovarjala vrednote nenasilja in strpnosti. Dejstvo, da se je Afganistan odrekel tej tradiciji, je vodilo v vzpon fanatizma in fundamentalizma, ki sta radikalno vplivala na celotno generacijo.
Mnogi ljudje se ne zavedajo, da ima starodavna zoroastrska tradicija svoje korenine v Afganistanu. Budizem je vstopil v Afganistan v zelo zgodnjem obdobju in skozi stoletja so različni vladarji, budistični in nebudistični, podpirali zelo razširjeno gradnjo budističnih samostanov. Afganistan je bil nekoč središče vedske kulture. Pravzaprav sama beseda Afganistan izhaja iz sanskrtskih korenin “ahi”, “gana”, in “sthan”, ki pomeni deželo prebujenih ljudi. Številni ugledni hindujski učitelji in budistični menihi so živeli v Afganistanu in tam ustanovili znane univerze ter šole joge in meditacije. V Afganistanu je vladala bogata tadicija meditacije, duhovnosti, glasbe, plesa in arhitekture, ki pa je bila sistematično zatirana in v zadnjem času nadomeščena z agresivno in ekstremistično različico islama.
Ko se začne v kulturi ponos povezovati z agresivnostjo, lahko vodi mladino v vero, da je njihova pot edina prava pot, in da imajo pravico uničiti vse, za kar verjamejo, da je krivoversko in usmerjeno proti božji volji. Če se nekdo najprej poistoveti s pripadnostjo religiji, kulturi ali narodnosti, lahko ostane uklenjen v tem prepričanju, se bori in umre za to – in ostali bodo umrli z njim.
Nasilje pride pogosto s hrupom. Nenasilje se zgodi v tišini. Nasilni ljudje ustvarjajo veliko hrupa; s tem naredijo nasilje prepoznavno. Ljudje, ki so nenasilni, so tihi. Vendar pa, prišel je čas, ko morajo tihi ljudje postati glasni, da bodo utišali nasilje. Sporočilo nenasilja mora priti glasno in jasno, da ga bodo ljudje slišali že v mladih letih. Način, kako se v Afganistanu in drugje znebiti fanatizma, je izobraževanje mladih, ki povdarja nenasilje in je hkrati široko zasnovano na večkulturni in večverski ravni, tako da odraščajoči otroci ne mislijo, da je resnica zajeta le v Svetem pismu ali Koranu. Verski in predvsem duhovni voditelji morajo imeti širše razumevanje kultur in religij. Otroke moramo naučiti, da sprejmejo nenasilje in cenijo človeško življenje bolj kot katerokoli religijo ali kulturo.
Ko se naučimo na ta način razširiti našo vizijo in poglobiti naše korenine, ljudje ne bodo zapadli ozki in togi ideji o božji volji; ne bodo je branili na agresiven in nasilen način. Ljudi v Afganistanu bi morali spodbuditi k učenju njihove lastne zgodovine in jim pokazati vrednost te širše perspektive. Afganistan je stoletja uspeval kot središče učenja, trgovine in kulture. Da bi Afganistan lahko preživel v sedanjosti kot narod in država ter prosperiral v prihodnosti, je potrebno njihovim otrokom pokazati bogastvo zgodovine njihovih prednikov in jih naučiti spoštovati raznolikost njihove kulture.
Le tedaj bo država, bo Afganistan Dežela prebujenih ljudi.
Sri Sri Ravi Shankar
Članek je bil objavljen v Huffington Postu.
Kategorija: Iz medijev
