Umetnost tišine z Robertom Sanlorenzom
Prvi dan tečaja Umetnost tišine z Robertom Sanlorenzom. Z Andrejem zamujava, saj je za nama naporno delovno obdobje, julij naj bi prinesel oddih, najine obveznosti pa se globoko zažirajo v sončni mesec, tako, da sva pred odhodom še polno delovno zasedena.
Končno sva na poti proti Idriji in Vojskemu. Ko prideva na ozko cesto, kjer je izmikanje nasproti vozečim vozilom res izziv, se ob naju ustavi avto, ki gre v nasprotno smer in naju prijazno opozori na nasproti prihajajoči tovornjak. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje kaj tako prijaznega doživela v bližini Ljubljane ali drugih večjih mest, kjer ljudje več ali manj hitimo. Pravzaprav sem enkrat ali dvakrat v trgovini dobila prijazno povabilo, naj stopim naprej, ker sem imela le nekaj artiklov v roki, gospod ali gospa pred menoj pa poln voziček ali le polno košaro.
Z Andrejem se prijetno presenečena umakneva na odstavni del ceste in kmalu zagledava ogromno gmoto, ki se prebija skozi slovenske serpentine. Odpelje mimo in podava se naprej. Vse okoli naju je gozd, mestni hrup je izginil in kmalu tudi nasproti vozečih vozil ni več. Cesta postaja vedno bolj ozka in vedno manj je asfalta. Smer Razazije, nekje v teh hribih naj bi bila ekološka kmetija Metke in Mira, ki gradi hiše na naraven in starodaven način, z glino, lesom… priznam, ni mi čisto jasno, kaj vse to pomeni, vendar sem preveč zaposlena s skrbjo, da se bova izgubila ter v temi iskala pot. A Janina navodila so odlična, kljub cesti, ki je manj prijazna od kolovoza, prispeva na vrh hriba, kjer se prijazno odpre razgled na dolino in je ob treh poslopjih, ki izgledajo kot bele hiške sredi zelenega morja, že čakala kopica jeklenih konjičkov. To bo to, sva rekla in skoraj padla v objem Jane, ki naju je pozdravila. Ostali so se predajali zvokom kitare, bobnov in petja v prostoru izza lesenih, lepo oblikovanih vrat enega od poslopij.
Najprej sva dobila večerjo. In ta je eden izmed razlogov za ta moj prispevek. Odkrili smo, da Tolminsko skriva kuharski talent, par, Boštjana in Jano, ki sta, kar se mene tiče, prekosila vse specialitete do sedaj, oprosti Viko, a tokrat bi celo tvoj »štrudl« moral rahlo upogniti glavo v poklon. Mmmmmnjam! Večerja ni bila še nič v primerjavi s kosili in večerjami naslednje dni. Puding….!!!! Ne, ne bom vam povedala, kako dober je bil, ker mi ne boste verjeli. In sejtan…!
In tečaj. To kar vam bom povedala sedaj, je zame zelo resnično. To je bil moj najboljši nadaljevalni tečaj kadarkoli! Res, absolutno RES vam je lahko žal, če ste imeli možnost udeležiti se ga, pa se ga niste. RESNIČNO. Ne le zaradi hrane (še enkrat moj globok poklon zakoncema Podgornik), ampak tudi zaradi Roberta. Bil je neverjeten! Kar najbolj cenim na tem tečaju je, da je znanje podal na tako prijazen, človeški in hkrati osupljivo globok način, da sem bila osupla, kako sem lahko slišala določene stvari v popolnoma novi luči. In kako se je potrudil! Res se je trudil, da bi nam približal stvari, res mu ni bilo vseeno in res ga cenim zaradi vsega tega! Bravo in hvala Roberto! Naj bo tvoje delo blagoslovljeno za vedno, ker si naredil neverjetno, vsaj v mojih očeh.
In bilo je tako lepo! Miro in Metka sta čudovit par, ki z milino, prijaznostjo in svojo pripadnostjo okolju na tistem mestu ustvarjata čudež. Narava je naravna, gozdne jagode so res gozdne, mladi mucki so sproščeni in igrivi in vegetarijanski ovčar, ki je bil presenetljivo prijazen in miren, vsak bi hotel takega psa! Hišice iz naravnih materialov, vsak odpadek najde svoje pravo mesto, čista voda, sredi tišine, črna kobila, ki sta jo rešila pred zakolom in sedaj ne ve, kaj bi z vso prostranostjo, ki ji je na razpolago, vrt, polen zelenjave, sonce, ki segreva vodo, vonj po lesu, travi, senu…! Kresničke in zvezdnato nebo ponoči! Ja, obstaja raj na Zemlji. Upam, da ga bomo ohranili. In imamo srečo, je v Sloveniji.
Po tečaju sem seveda popolnoma druga oseba, to je pač Art of Living, ne moreš iti na tečaj, ne da bi se spremenil, se spočil, napolnil baterije. Spet lahko mislim, zadnje tedne se mi je namreč dogajalo, da so misli kar izginjale v mešanico dremavice in otopelosti. Spet lahko delam s polno paro… Vau! Kar vam lahko rečem je, da je Art of living tečaj najboljše, kar lahko storite zase. Vse ostalo je le nagrada, ker ste si podarili to.
Poleten pozdrav!
Maja
Oglejte si ostale slike na Art of Living strani na Flikru.
Maja, pohvaljena za članek in upam, da ne bom edina, ki ga bom pokomentirala in prispevala svoje misli na pretekli nadaljevalni tečaj “dvojko” na Razazijah ter morda s tem vzpodbudila druge k udeležbi na nadaljevalnih tečajih.
Razazije so zame kraj, kjer lahko doživiš raj. Vrh visoko nad “ponorelo množico”, v tišini narave, vetra, gozdov, vegeterijanskih živalic in p-r-a-n-e.
In ko se v takem kraju dogodi dvojka, se ne more zgoditi drugega kot nekaj nebeško lepega. Tečaj je bil zame eden najbolj radostnih tečajev sploh. Problemi, vprašanja, dvomi, negativa; vse je izpuhtelo s prvim stikom z neokrnjeno naravo na Razazijah. Globoke, očiščevalne meditacije so hitro sprale mestni prah in kmalu smo začeli svetiti kot kresničke na poletnem travniku. Vseobsegajoča radost nas je dvigovala v smehu, veselju, ljubezni. Vrtinec pozitive je mršil lase in risal nasmehe…Tišina je bila polna notranje umirjenosti in sreče.
Prve besede, ki smo jih izgovorili po končani tišini so izpovedale tisto, kar smo in iz česar prihajamo. Izpovedale so tisto, kar je neopisljivo, in kar hitro pozabimo, ko smo pod stresom. Tišina je pometla s kupi naslage in ponovno odkrila svetleče diamantke naše duše, odkrila tisto, kar je naše bistvo: ljubezen, radost, veselje, sreča, hvaležnost, harmonija, eno, ena družina.
Ko to berem se mi zdi, da lahko podoživim to lepoto, mir in radost, kljub temu da me ni bio tam. Se veselim naslednjega Art of living tečaja – umetnost tišine v Razaziji.