V oktobru 2010 sem se  v mednarodnem ašramu Art of Living v Bangaloreju udeležil veličastnega festivala Navaratri. Beseda Navaratri pomeni devet noči. Devet mesecev v maternici je kot devet dolgih noči, da se duše rodijo v človeškem telesu. Noč nam omogoči počitek in da novih moči. Sri Sri Ravi Shankar pravi, da obstaja 64 impulzov Božanske matere, ki uravnavajo stvarstvo in so odgovorni za obnovo duhovnih in zemeljskih koristi. So enostavno del prebujene zavesti in Navaratri je priložnost, da te impulze spodbudimo in praznujemo najgloblje bistvo našega življenja.  Z izvajanjem obredov jagje (yagye) se te prefinjene energije  manifestirajo in celemu svetu prinašajo čistost, blagostanje, mir in harmonijo.

Praznovanje Navaratri poteka devet dni, deseti dan pa je Dan zmage. Tudi letos je bilo praznovanje rekordno, na glavni dan je bilo v ašramu 50.000 ljudi, od tega nas je bilo več kot 1000 mednarodnih udeležencev. Prišlo jih še več, a je prostorska stiska žal naredila svoje. Art of Living Navaratri jagje (yagye) so sicer potekale v 38 mestih po svetu.

Podobno kot bolj znane pudže (puja), so tudi jagje (yagya) hindujski obredi darovanja in čaščenja, samo da so mnogo zahtevnejše in je za njihovo izvedbo potrebno več izvajalcev in znanja, darovanja je več, pogosto gori več ognjev, trajajo od tri do pet ur.  Po drugi strani pa nam, udeležencem praznovanja, ni bilo potrebno narediti čisto nič. Lahko smo zgolj uživali v mantrah, glasbi, spektaklu, ter izjemno močnih pozitivnih energijah. Sam sem najbolj užival v mantrah, vibracijah, ki vsebujejo skrite, prefinjene, a zelo dobrodejne moči.

V tem obdobju je v ašramu potekalo veliko tečajev, vključno z nadaljevalnim AOL tečajev, tečaji Umetnost meditacije (Sahaj Samadhi), Umetnost joge (Sri Sri Yoga) in tako dalje, pa tudi nekateri novi tečaji Art of Livinga, kot je tečaj Natya Yoga, ki združuje umetnost plesa in jogo. Ponovno je bilo na tečajih rekordno število udeležencev, samo na Guru Pudži (Guru Puja) nas je bilo 1000, podobno je bilo tudi število udeležencev nadaljevanega tečaja Navaratri.  Kljub temu ni bilo kake večje gneče. Bil sem zelo prijetno presenečen, kako dobro je bilo vse organizirano, od prvovrstnega ozvočenja, velikih zaslonov, do bivanja in hrane. Če kaj, potem lahko rečem, da se v Art of Livingu hitro učijo. Kljub temu, da je bilo v ašramu potrebno nahraniti 50.0000 ljudi, nihče na kosilo ni čakal več kot 15 minut. Samo na glavni dan smo udeleženci porabili 500 kg soli, ter uživali v 16 različnih jedeh. Mednarodni gostje smo bili deležni še dodatnih privilegijev.

Navadno po tečaju udeleženci lahko podelimo svoje izkušnje in med številnimi vtisi z nadaljevalnega tečaja Art of Living (Umetnost tišine)  je bila zame najbolj pretresljiva zgodba učiteljice Art of Livinga Sanje iz Hrvaške. Upam, da se bom dovolj dobro spomnil njenih besed.

Pred približno letom in pol je med izvajanjem Art of Living tečajev v Bolgariji doživela hudo prometno nesrečo. Komaj so ji rešili življenje in prepričana je bila, tako kot tudi vsi zdravniki, da bo večno obsojena na invalidski voziček. Slišal sem za njeno nesrečo, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem videl, da se je skoraj brez težav in brez pomoči sprehodila do odra. Povedala nam je, da je utrpela hude poškodbe. Operirali so jo, na osnovi vez in poznanstev, v operacijskem centru NATA v Bolgariji. Sledilo je okrevanje in v njenem okrevanju so aktivno sodelovali ljudje iz vsaj petih držav. V dolgih mesecih okrevanja je bil vedno kdo iz Art of Livinga v njeni bolniški sobi, včasih tudi po 20 ljudi. Tudi Guruji je večkrat osebno govoril z njo. Rekel ji je, naj izvede tri tedensko kuro celodnevnih ajurvedskih masaž v Švici. To je zelo drago in si tega ni mogla privoščiti. Zato je še posebej izpostavila prispevek slovenskih učiteljev Art of Living Boštjana in Jane Podgornik iz Tolmina, oziroma njenih prijateljev iz zgornje Primorske. Jana, ki je tudi izkušena maserka, ter Boštjan sta jo tri tedne gostila in ji nudila celodnevne masaže, in po tem je shodila. In vse to brezplačno. Kasneje mi je tudi omenila, da sta se v bolnišnici v Zagrebu oglasila tudi Andrej in Maja Trampuž in ji nudila energetske tretmane ter kako hvaležna je vsem, ki so ji pomagali v novo življenje. Zdravniki so njen primer označili za medicinski čudež.

Navaratri v letu 2011 bo potekal med 28. septembrom ter 6. oktobrom in vsakomur privoščim to izjemno, dobrodejno izkušnjo praznovanja, uživanja in učenja, v enem najlepših ašramov na svetu.

Related posts:

1. Vtisi udeležencev protistresnega tečaja Art of Living za zaposlene centrov za socialno delo Škofja loka in Kranj
2. Seminar umetnost joge, Kotor, Črna gora, avgust, 2010

Na naši zloženki piše »Delavnica preobrazbe« – zgodba o tem, kako sem prišla v Art of Living, je zgodba o preobrazbi. Kolegica me je nenehno vabila na razne delavnice in predavanja, a sem vedno imela kak izgovor. Ko pa mi je omenila seminar Umetnost dihanja, sem presenetljivo takoj rekla ja. Pred tem sem se že ukvarjala z astrologijo, vendar sem iskala nekaj drugega, nekaj bolj praktičnega.

Končno je prišel tisti dan. Bila sem kar precej skeptična, ko sem pomislila, da bom morala tam sedeti z zaprtimi očmi. Ko pa smo pričeli dihati ujjayi, mi je bilo takoj jasno, da je to tisto pravo. V nadaljevanju tečaja sem že pričela razmišljati, kako bi tudi jaz učila. Tako se je pričela moja preobrazba, ki še kar traja. Pričelo se je tako, da sem nezavedno spremenila svoje prehranske navade in v treh mesecih shujšala za 15 kg. (ki sem jih pred tem pridobila, ko sem nehala kaditi). Umirila sem se in bila vedno bolj vesela. To so opazili tudi moji sodelavci in prijatelji in kar šest se jih je v naslednjih nekaj mesecih udeležilo tečaja. Jaz pa sem se udeležila vsakega tečaja, ki je bil v mojem mestu in po štirih mesecih še nadaljevalnega. Potem sem si zaželela spoznati človeka, ki stoji za tem znanjem in priložnost se je pojavila takoj naslednji dan. Odšla sem v Nemčijo, kjer sem ga videla in se vanj v trenutku zaljubila. Pred tem sem bila zelo skeptična do »gurujev« in vsega okoli njih. Nisem mogla verjeti, da lahko inteligenten človek nekoga tako časti, da si njegovo sliko obesi na steno v stanovanju. Ko pa sem srečala Gurujija, mi je bilo jasno, da obstajajo ljudje, ki so nekaj posebnega. Prvič ga častiš že zato, ker začutiš njegovo veličino, kajti ko ga vidiš, veš, da to, o čemer govori, tudi živi, in drugič zato, ker si hvaležen za znanje, ki si ga dobil in ti je omogočilo napredek in razvoj. Še nekaj me je prevzelo. Že kot otrok sem prišla do spoznanja, da ljubezen ni čustvo, da je ljubezen nekaj globljega, da na njej temelji naše življenje, vendar sem bila s to idejo vedno sama. Gurji pa je rekel: »Ljubezen ni čustvo, ljubezen je življenje samo.«

Ko sem se vrnila iz Nemčije, mi je moja učiteljica Katja obljubila, da bom lahko njena asistentka na tečaju. Še danes se spomnim njenih besed, ko mi je rekla, da stojim pred ljudmi kot en razkuhan špaget. Takrat, razen volje, nisem imela ničesar. Bila sem negotova vase, nisem znala jasno in razločno govoriti, danes lahko brez problema nastopam pred ljudmi. V službi sem sicer dobro opravljala svoje delo, vendar zdaj naredim veliko več, v stresnih situacijah sem tista, ki ohranja mir in s humorjem rešuje probleme (včasih sem imela v rezervi polomljeno steklovino, da sem jo lahko v krizi zabrisala v koš). Prevzela sem dodatne odgovornosti. Delam kot kemik v laboratoriju, samoiniciativno sem prevzela tudi naročanje kemikalij, kar je precej obsežno delo, ki zahteva veliko komunikacije znotraj in zunaj podjetja. Probleme sem pričela reševati sproti. Vedno bolj me veseli delo z ljudmi. Tudi pri svojem prostovoljnem delu, ki ga opravljam kot učiteljica Umetnosti dihanja, pogrešam določena znanja, zato sem se vpisala v šolo za organizatorja socialne mreže.

Včasih sem se zelo dobro počutila, ko sem bila sama v naravi, med ljudmi pa sem bila osamljena. Zdaj se mi zdi, da je življenje plesna dvorana, v kateri igra vesela glasba, jaz pa plešem med ljudmi, včasih se koga dotaknem, odplešem nekaj taktov z njim in grem naprej. Ne glede na to, s kom plešem, je vedno lepo in polna sem radosti in ljubezni.

Related posts:

1. Največ dobim takrat, kadar dajem
2. Duhovnost je tako pomembna, kot zdravilo za bolnega, počitek za utrujenega in bogastvo za revnega

Želim si, da bi bila še tam… Pod soncem, ob morju, na kamniti terasi, s katere se rasteza pogled povprek kotorskega zaliva in katere kamen je tako topel, da greje še dolgo v noč… Čeprav je oddih trajal dober teden dni, je bilo vseeno premalo. Jutranja joga, dopoldansko kopanje in odkrivanje lepot Črne gore, večerno vpijanje znanja Sri Sri Ravi Shankarja, kvalitetno druženje in skoraj da ne sveti spanec v samostanu dveh brezmadežnih angelov – nun.

Jutranja joga

Za seminar Umetnost joge (Sri Sri joga) v Črni gori avgusta letos sem se odločila zelo nenadno, kot se mi to ponavadi dogaja s seminarji Umetnosti življenja. Enostavno veš, da je to v tistem trenutku točno tisto, kar potrebuješ, in – greš.. Aleksandra – učiteljica Umetnosti življenja iz Srbije je bila na »dopustu« v Ljubljani, neko sredo je vodila satsang v Ljubljani, povedala, da se naslednji teden začne seminar Sri Sri joge v Črni gori in nas povabila. Še isti trenutek je padla odločitev: ali preživim naslednjih par tednov doma, v sparni Ljubljani ali pa odpotujem v Črno goro na seminar, na morje. Odločitev ni bila težka. Glede financ me je skrbelo, ker nisem ravno na zeleni veji, vendar pa so me izkušnje naučile, da se denar, ki ga nameniš za katerikoli seminar Umetnosti življenja, nikoli ne pozna v minusu. Nasprotno, ponavadi od nekod čudežno kapne ravno prava vsota denarja, če se le odločiš, da boš šel na seminar. Tudi tokrat je bilo tako. Denar je prišel, prevoz tudi: v obliki Jana in njegove rakete – Ford Fieste ST. In sem šla… V Kotor. V Črno goro. 6 ur vožnje do Splita, kjer z Janom prespiva v joga centru / plesnem studiu / bivalnem stanovanju. Isti večer po naključju pristaneva še na obalnem partiju in izživiva še zadnje težnje po žuriranju. Naslednji dan še 7 ur in Kotor je tu.

Kotorski zaliv

Kdor še ni bil v Kotorju, ne more poznati njegove posebne lepote. Zaliv se razteza pod skalnatim gorovjem, ki ti daje občutek neverjetne varnosti, zavetja, a hkrati se tam zbira čudovita, polna energija. Ljudje – domačini so neverjetno prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni na dolg klepet. No, pa da se vrnem k našemu seminarju: naš dom je bil samostan dveh nun, starih 90 in 70 let. Veronika, mlajša nuna, krepka gospa, polna modrosti, pa tudi pohval in graj. Nad skupino 12 »jogistov« sprva nista bili ravno navdušeni, vendar pa sta kaj kmalu ugotovili, da smo zelo neškodljivi in torej primerni za bivanje v njihovem samostanu. Ker sama nisem katoliško verna, mi je bilo malo hecno spati med križi in ikonami, vendar sem to sprejela in se tako ali tako vseskozi zavedala dejstva, da verjamemo v isto vseobsegajočo energijo, pa če to kličeš Bog, Ljubezen, Eno, ali kakorkoli drugače.

Sestra Veronika

Naše jutro se je pričelo ob 5.30 z jutranjo higieno in nato z jogo ob 6.00 ob obali, na majhnem pomolčku, ob morju v bonaci, pod gorovjem, v vzhajajočem soncu… Si kdo morda kako drugače predstavlja Raj??? Vstajanje ni predstavljalo problema, saj te joga napolni veliko bolj kot spanec. Proti koncu seminarja smo (nekateri), na račun družabnega življenja, spali le po 3-4 ure, a smo vseeno prišli točno ob 6.00 na pomol, na jutranji program. Začutili smo namreč globino, ki ti jo da Sri Sri joga. Ne gre samo za fizične vaje – asane. To resnično deluje globlje. Če ti na začetku jutranjega programa um še tava levo, desno in intelekt še analizira in še posebej ego kriči: »Pa kaj za vraga ti je tega potrebno!!!…«, ti po pol ure že vse našteto miruje v ugodnem zadovoljstvu… Morda pretiravam, ampak občutek je zelo podoben tistemu, ko se doma udobno namestiš v udoben kavč in uživaš ob čokoladnem sladoledu… Samo, da tukaj delaš na sebi, se polniš, krepiš, umirjaš in odkrivaš samega sebe.

Učiteljica – Aleksandra je zgodba zase. Spoznala sem se že z veliko učitelji Umetnosti življena in vsak je poseben (v dobrem smislu). Vendar pa človeka kot je ona težko spoznaš na tem svetu, oz. ga sploh postaviš v ta svet. Dobra kot kruh je že stereotip in premalo za to, kar želim reči. Je poosebljenje ljubezni. Je tisto, za čemer stremim sama: bitje, ki živi Ljubezen. Ne govorim tukaj o emocijah, pač pa o tisti globoki Ljubezni, skoraj da ne materinski, predvsem pa brezdvomni, brezpogojni. Je bitje, ki ne vidi besed, ne vidi dejanj, vidi le Ljubezen, v vsem, v vsakomer. A je vseeno z nogami krepko na tleh. Med drugim je v času našega tečaja uspela navezati stik s predsednikom Črne gore – Milom Đukanovićem, da bi v Črni gori bolje razvili naše projekte. Vas zanima kako? Le na njej možen način.. Nek večer je šla na odprtje VIP marine v Tivatu (slabih 10km stran od Kotorja), kjer se je zbrala »vsa smetana« Črne gore. Predsedniku je v nekem trenutku pristopila, mu povedala za AOL in kaj so naši projekti in brez velikega moledovanja, ne le dobila njegov kontakt, pač pa celo njegov osebni mobilni telefon!!! Naj mi še kdo reče, da čudežev ni…

Pa da se zopet vrnem k našemu seminarju. Večeri so potekali skoraj da ne magično… Že prej omenjena terasa, s pogledom na cel kotorski zaliv, ob zahajajočem soncu, v toplini od sonca segretega kamna. Najprej nekaj asan, meditacija in znanje. Globoko znanje Sri Sri Ravi Shankarja. O življenju, ljubezni, enosti, osebni rasti in o vsem tistem, po čemer hrepeni naša duša. Lahko si mislite, da smo se kar topili od sladkobe… Vseskozi se ti poraja vprašanje: kaj sploh še več?? Zakaj hlastati po materialnem, ko pa že vse je?? In zakaj za vraga ne more tega videti ves svet?? In želja, da bi to pokazal celemu svetu, da bi cel svet lahko občutil sladkobo, ki ti jo lahko da le tvoja lastna duša…

Morda sploh ne potrebujem zaključka, a vendar. Ta kratek oddih me je napolnil in očistil zelo globoko. Vseskozi sem bila malo zmedena v dvomu, kaj za vraga počnem na tem seminarju..Vendar se je na koncu vse lepo skristaliziralo in dobilo svoj smisel. Prišla sem, da se naučim, kaj je to Ljubezen. Naučiti, da niso važna dejanja, ne besede, važno je le tisto kar je globoko, v srčiki, v bistvu. Tisto, kar je naša bit: Ljubezen.

Ne bi bila učitelj Art of Livinga, če ne bi že planirala seminarja naslednje leto: padla je odločitev – sankalpa: naslednje leto bomo zopet organizirali poletni seminar v Črni gori. Naslednje leto bo potekal v naravnem območju Ade Bojane. Ker je tam obilica vetra, bomo naše seminarje skombinirali s šolo surfanja. Jaz že komaj čakam – kaj pa ti ????

Vesna Klemenčič, učiteljica YES!+ tečajev Umetnosti življenja

No related posts.

Dragi moji!

Rada bi z vami podelila izkušnjo – vikend v Bad Antogastu s svamijem Yoganando!!!!!!! V svet ga je poslal Guruji, da bi delil svoje znanje. Tisti, ki uči Sukshma Vyayam jogo!

Najbolj zdrav in najsrečnejši! Kot otrok, modrost brez omejitev, takooo blizu vsem nam sredi Evrope. Čeprav je zapustil Himalajo šele pred štirimi leti in je šele takrat prvič videl avto, ničesar ni vedel o Bangaloreju, poznal je le Himalajo in Rishikesh. Ne morete si predstavljati te sladkosti!!! Je nekaj revolucionarnega. Govoril nam je, naj zavržemo vsa zdravila in na vsako naše vprašanje o najhujših boleznih nam je povedal 100% koristno kombinacijo hrane za povrnitev zdravja.

Zdaj je star 101 leto, popolnoma zdrav, ima popoln vid, sluh, vse zobe, kožo kot otrok. Njegovi učitelji so bili stari 300, 200 in 150 let!! V zadnjih 50 letih je tehtal 40 kg. Zelo močen glas. Ko je rekel JAI GURU DEV smo se smejali, smejali, smejali…

Povedal nam je tolikooo skrivnosti!!! To bi bilo čudovito za ljudi!!!

Na voljo je!!!! Skupaj s svojim učencem Manojem, ki je Ph.D.jogi, živi in služi kot živi primer joge, prevaja iz hindujščine v angleščino in prišel bo k nam. Kakšen blagoslov!!!

Hrvaška : 13.-27.9.2010
Srbija: 27.9.- 11.10.2010
Bolgarija: 11.10.-25.10.2010

No related posts.

»Preživela sem zelo lep vikend. Težko je napisati vse občutke, doživetja in trenutke. Veliko doživetega, naučenega in napotki naprej za kvaliteto in zadovoljstvo v življenju. Hvala.«

»Bilo je prijetno, globoko, sproščujoče in osvobajajoče. Prišla sem do novih spoznanj glede sebe, drugih ljudi okoli sebe, življenja, ki mi bodo pomagala živeti bolj zavestno, manj stresno in bolj zadovoljno. Spoznala sem nove ljudi in ugotovila, da se res ne razlikujejo bistveno od mene in da imajo podobna hrepenenja. Hvala za vse.«

»Enkratna, še ne doživeta, izkušnja, ki se te dotakne v globino fizično in čustveno. Določene tehnike odzvanjajo v telesu, duhu še po tem, ko se njihovo izvajanje zaključi.«

»Seminar mi je prinesel čudovito izkušnjo, prepoznavanje pravih življenjskih vrednosti, sprejemanje ljudi takih, kot so. Seveda sem spadajo tudi tehnike, ki zahtevajo vztrajnost in voljo. Vse skupaj pa prinese v življenju višje zavedanje in kakovost življenja.«

»Pred tem nisem verjela v učinke dihalnih tehnik in v izkušnje drugih s tem. Sedaj to verjamem, ker sem preizkusila sama.«

»Prvi dva mi je bilo smešno, še posebej vaje. Ko pa sem prišla domov, sem opazila, da imam polno energije, vse sem delala lepo počasi, brez hitenja, z družinskimi člani sem se razumela. Sobota, sploh pa dihanje – sproščanje, so name naredili velik vtis. Vidiš oziroma spoznaš, da ima vsaka stvar nek pomen. Tudi v soboto zvečer sem bila polna energije, da sem pospravila in zvečer odšla še na rekreacijo. V nedeljo je bilo tudi zelo v redu. V glavnem super – da začneš razmišljati še več o sebi – v odnosu do drugih.«

»Vesela sem, da sem se udeležila tega tečaja, ker sem veliko pridobila za svojo osebnostno rast. Počutila sem se sprejeto, čeprav skoraj nisem poznala drugih udeležencev tega seminarja. Naučila sem se pravilnega dihanja in sproščanja in vem, da mi bo to v življenju veliko pomagalo in da bom tudi izvajala te vaje doma. Zahvaljujem se Andreju za čudovito vodenje.«

»To je moja prva izkušnja s tovrstnimi tečaju. Sem zadovoljna, da sem imela priložnost to spoznati. Na tečaju sem ozavestila veliko vsakdanjih stvari, modrosti, s katerimi dnevno živimo in se jih sploh ne zavedamo in jih niti ne opazimo.  Največji vtis name so napravile dihalne vaje, jih bom s pridom uporabljala. Vredno je to poskusiti. Ima smisel, kot pravi predavatelj.«

»Res sem hvaležna življenju, da me je postavilo ta vikend sem, med vse te krasne ljudi. Z njimi sem podelila nepozabno izkušnjo in še bolj se je potrdilo zaupanje v meni, da je to, da sem tu, edino pravilno v vsakem trenutku. Andrej, ti si mi dal moč, da nisem kadila. Vse dobro!«

»Če ne bi izkusila tesnobe in omejenosti telesa, ne bi občutila v resnici, kaj pomeni biti sproščen, v stiku s samim seboj in povezan z ostalimi. Hvala za to lepo izkušnjo in za spoznanje, da si meje postavljamo sami ter zato pogosto naredimo premalo za druge, zaradi česar največ izgubimo prav mi sami.«

»Lepše mi je pri duši, ko vidim, da si lahko pomagam in naredim dan lepši sebi in drugim.«

»Ta vikend je bil zelo bogat. Počela sem stvari, ki jih nisem še nikoli, doživela sem stvari, ki jih nisem še nikoli. In bilo je vredno. V sebi čutim mit, sproščenost in to želim ohraniti, zato – ja, 40 dni bom delala vaje in verjamem, da tudi naprej.«

»Vstop v svet tehnik dihanja in sproščanja. Bilo je prvič in bilo je noro. Na telesni in duhovni ravni. In bilo je lepo. Tudi ob ostalih nalogah, ki so na vse udeležence delovale prijetno, nekako v obliki »team buildinga«. Smo le iz enega kolektiva. Izkušnja, ki jo bo treba kdaj ponoviti.«

Škofja Loka, 9. do 11. april 2010

Related posts:

1. Vtisi z Navaratrija 2010 v mednarodnem ašramu v Bangaloru
2. Slike, filmi in odzivi iz Art of Living počitnic v Kranjski Gori

Gregor Spindler

Moji prvi koraki v duhovnost so povezani z boleznijo. Žal sem to, da moram nekaj spremeniti, ugotovil šele takrat, ko sem bil v to prisiljen. Duhovnost je bila zame tema, ki sem jo zavračal v celoti. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pa popolni čudaki, če ne celo kaj več. Vendar: sila kopja lomi – in sila je bila velika. Prvo priporočilo sem dobil kar od svojega šefa, ko sem se v začetku leta 1993, po nekaj tedenski odsotnosti, vrni na delo. Ponudil mi je vizitko, rekoč; “Na, mogoče ti tale lahko kaj pomaga.” Na vizitki je bilo ime Andrej Tihole. Nekaj dni sem jo medil, nato pa sem le zbral pogum in poklical. “Ja, kar pridi, se bomo pogovorili”, je bil odgovor na drugi strani. Sedaj ni bilo več izhoda. Prvi pogovor je bil šok – Andrej in njegova žena Dorina, oba precej izkušena duhovneža in privrženca reikija, sta bila verjetno kar malo preveč odprta do mene, saj sem mislil, da me bo kar pobralo. Samo od besed. Stol je ječal pod prijemom mojih rok, na koncu pa sem vseeno pristal na prvo terapijo. Bilo je kar prijetno, sproščujoče in pomirjujoče, tako da sem rad prihajal. Po skoraj celem letu terapij mi je Dorina nekega dne rekla: “Naslednji vikend se dobimo v vrtcu na Skapinovi, bomo imeli delavnico, malo dihanja in take reči.” Jasno, da nisem imel pojma, za kaj gre, zato se tudi upirati nisem mogel. Kljub vsemu, strah se je kopičil, nervoza je bila velika. Že na začetku nisem bil zadovoljen z učiteljem, ki je bil sicer Indijec, vendar mlad golobradec; sam pa sem hotel tistega s fotografije, tistega z brado. No ja, preživeti sem moral tudi to, učitelj Bhupi pa pravo poplavo mojih vprašanj. Ni kaj, um mi je vedno dobro delal. Po prvi Sudarshan kriji pa nič; um je kar izginil, samo krasen mir in sproščenost. Telesno je bilo sicer hudo, ampak to me ni nikoli zelo motilo, hujše so bile prve izpovedi, ki so potrdile mojo teorijo – duhovnjaki so vsi trčeni. Hvala bogu, da je Bhupi povedal, da je čisto v redu, čeprav nisi videl barv, zvokov, pa vilincev in podobnih stvari.

In se je začelo. Kljub temu, da niti v sanjah nisem imel namena, da bom zaradi pranajam in krije vstajal pol ure prej, sem program le začel izvajati. Kot se mi je kasneje že večkrat potrdilo, sam tukaj nisem imel velike izbire. Pot je izbrala mene; sam je zagotovo ne bi. Zato ni čudno, da sem bil že čez tri tedne v Kranjski Gori, na prvem nadaljevalnem tečaju. Takrat sem tudi spoznal čudovitega učitelja Kirana, s katerim naju veže posebno dolgoletno prijateljstvo. Vse skupaj mi je postalo kar všeč in tako sem bil že kmalu ponovno na osnovnem in junija ponovno na nadaljevalnem tečaju. Seveda sem pričakoval tudi kakšen čudež ozdravitve. Ker ga ni bilo, je bilo treba odpotovati v Indijo, na prvi mednarodni tečaj, v ašram poleg Bangaloreja. Pred odhodom sem ugotovil, da sem definitivno prestopil na drugo stran, saj me je oče zelo zaskrbljeno spraševal, če se mi je čisto poslabšalo. Na bolezen sem se pač vedno lahko izgovoril. Indija je bila čisti šok. Predvsem kulturološko. Ampak, ašram je bil kar lepo urejen in zelen; sicer malo smrdljiv, vendar kaj hočemo, vsega pač ne moremo imeti. Je pa res, da se je guru na vse pretege trudil, da bi nam bilo čimbolj udobno. Ves čas je spraševal, če imamo postelje, če je voda topla, če je hrana dobra; za Indijo v tistem času same nepotrebne stvari. Že prvi dan sem se po spletu okoliščin znašel v “Shakti cutir”, gurujevi hišici, kjer sva se s Suzano iz Zagreba samo bebasto smehljala in ugotovila, kako je, ko ti v prisotnosti razsvetljenega mojstra vse odpove in si popolnoma oblit z blaženostjo. Duhovne izkušnje so si kar sledile: Indijski satsangi, polni prekipevajoče energije, ulov Gurujijevega pogleda med satsangom, občutek izgorevanja,  meditacije in iniciacija v Sahaj Samadhi meditacijo, ki pa je bila čisto nekaj posebnega. To je bilo res tisto pravo. Ker se mi je zdravje kmalu zelo poslabšalo, nisem počel več praktično nič drugega, kot samo še meditiral. Po povratku domov sem bil nekaj časa sicer v stanju, ko zdravniki niso dajali napovedi, ampak tudi tokrat se je vse dobro izteklo. In še konec istega leta sem se “proti svoji volji” znašel na prvem učiteljskem tečaju. Tudi za vsega vajenega Kirana eden najnenavadnejših tečajev, kar jih je doživel. Večurne meditacije se kar niso hotele končati, tako da so udeleženci imeli težave s hranjenjem telesa, ki ga ni bilo.

Spomladi pa prvič v Bad Antogast, nov evropski center, na drugi del učiteljskega tečaja. Vse skupaj je bilo sicer treba jeseni še ponoviti, vendar pa sva takrat s Katjo postala prva učitelja v Slovenji, in celo precej širše, saj je bilo takrat v Evropi le nekaj učiteljev. Občutki pa … ja, to je treba doživeti, besede so premalo. Vsekakor pa sem v kasnejših letih ugotovil, da lahko največ dobim takrat, kadar dajem. Še posebno znanje.
Toliko zaenkrat. Drugič pa mogoče še kaj več o izkušnjah pri vodenju tečajev.

Gregor Spindler

Related posts:

1. Tako se je začela moja preobrazba, ki še vedno traja
2. Radost, ki jo občutimo, kadar delimo, je nekaj najlepšega
3. Prvič v življenju sem začutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir

Maja

Zame se je začelo leta 2004. Preden sem šla na svoj prvi tečaj v juniju, sem se pustila prepričati in odšla v Zagreb, kjer je govoril Guruji; to je bilo meseca maja.

Za menoj je bilo precej duhovne zgodovine, imela sem petindvajset let in bila sem sita vsega, kar mi je obljubljala novodobna skupnost, ki je govorila o meditaciji, razsvetljenju, blaženosti in očiščevanju osebnosti. Po malem so se mi vsi, vključno z menoj, ki sem imela za seboj cel kup očiščevalnih delavnic, zdeli najmanj zmešani. Vendar, povabila nisem želela zavrniti, saj me je povabil Andrej, Art of Living učitelj, zame zelo pomemben človek, njegovo mnenje sem že takrat zelo upoštevala. Vseeno je bilo potovanje v Zagreb bolj obisk mesta, kjer: no, lahko grem tudi na predavanje, tisto urico si bom pa že vzela čas. Tako ali tako ne želim imeti opravka z ničemer več, kar približno diši po iskanju notranje resnice, duhovnosti, ali, bog ne daj, meditaciji.

Kakšna nevednost! Če sem se v življenju česa naučila je, da se v resnici poje največ zarečenega kruha. No, ampak takrat še nisem bila tam. Bila pa sem na predavanju enega največjih ljudi, kar mislim, da jih bo pomnila zgodovina, Šri Šri Ravi Šankarja. In tisto, kar je govoril, ni bilo niti MALO podobno »new agerskim« frazam in prepričanjem, ki sem se jih do takrat naposlušala. Bil je najbolj simpatično bitje, kar sem jih srečala v svojem življenju – nevsiljiv, nebahaški, neverjetno prijazen, njegove misli so bile izredno modre, predvsem pa polne znanja za vsakdanje življenje. Zdelo se mi je, kot da je, kljub množici, govoril le meni. Ničesar o tem, da si moram petkrat na dan čistiti čakre, verjeti le vanj, hoditi na njegove delavnice, nepremično strmeti v steno; početi skratka stvari, skregane s pametjo, da bi si zaslužila božji ali katerikoli drugi blagoslov. Ne, govoril je o tem, da je stres nekaj, kar nas dela nesrečne, da si zaslužimo biti srečni in da je marsikaj, kar nas lahko pripelje do notranjega miru in sreče, že z nami. Govoril je o dihu, o preprostih modrostih, ki so umirile moj begajoči um. In prvič v življenju sem začutila, zaslutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir, ne da bi pri tem iz sebe iztrgala slabe vzorce, uničene, zamašene ali nedelujoče čakre, da bi dejansko taka, kot sem, lahko čutila srečo. Da bi morda celo lahko začutila, da se imam rada. No prav, tečaj traja samo šest dni, kaj me pa stane, razen takrat nekaj tolarjev in če je res tako dober, kot je njegov stvaritelj, mogoče …

Vseeno je trajalo še skoraj dva meseca, da sem se pustila prepričati, zagotavljajoč sama sebi, da je to moj zadnji poizkus. Če ne bo uspelo, potem nikoli več!

Moj prvi tečaj Umetnosti življenja. Še danes se spominjam večine udeležencev, pa nas ni bilo malo. Bil je prelep tečaj, želela sem si, da bi trajal dlje, da bi trajal cel mesec, bila sem žalostna, ko se je končal, čeprav mi na trenutke ni bilo lahko, ampak po tečaju sem čutila prvi preblisk miru in tega, kar mi lahko prinese. Moj prvi učitelj je bil Andrej in na njegovo pobudo sem, polna dvomov, odšla v Nemčijo na nadaljevalni tečaj. Nadaljevalni tečaj je bil zame še globlja izkušnja od začetnega. Toda zame je bil težek, saj sem veliko prejokala, za menoj je bilo težko obdobje in moj organizem je, skozi solze, izločal stres v potokih. Ko pa nisem jokala, sem se do solz smejala. Ves čas tečaja so me obdajali učitelji, me spravljali v smeh, še danes ne vem, od kje jih je takrat toliko prišlo. Vseeno sem ob koncu tečaja želela le domov, z besedami, da me nikoli več ne bo nazaj, ker je to zame pretežko. Nevednost nima meja!

Takoj po prihodu domov sem pri sebi opazila šokantno spremembo. Bila sem osupljivo mirna, še posebno v situacijah, ki bi me drugače vrgle iz tira, me prestrašile ali vznejevoljile, sem se kar smehljala! Ljudje so me gledali in občudovali mojo spremembo. Hoteli so biti z menoj in se smejati z menoj. Le kaj se dogaja?

Teden dni kasneje sem preživela v Puli na počitnicah Umetnosti življenja in se udeležila tečaja za mladostnike YES, pravzaprav naj bi bila asistentka, toda na koncu sem se prelevila v najstnico, saj je tečaj namenjen mladostnikom od 14. do 18. leta. In prav ta tečaj je moj NIKOLI VEČ za vedno spremenil v JA Umetnosti življenja. Ne, ne bom vam povedala, kaj se dogaja na tem tečaju, je pa to eden lepših tečajev v AOL (Art of Living) in če želite svojim otrokom podariti nekaj res lepega, je to lahko ta tečaj.

Štirinajst dni kasneje sem bila ponovno v Nemčiji in potem še enkrat; in od takrat sem vsako leto vsaj enkrat, pa tudi do trikrat, če je le prisoten Guruji. Poslušati ga je tako, kot bi se odprla vrata v svet, ki ga vsi iščemo, se učiti živeti, kot si zaslužimo. Predvsem pa je res, da me vsako srečanje z njim, pravzaprav vsak tečaj AOL, naredi boljšega človeka, srečnejšo in  mirnejšo. Vse te izkušnje me vedno znova peljejo nazaj k njemu in k ljudem, ki se trudijo ustvariti lepši, prijaznejši svet.

V resnici sem z leti prenehala kar naprej razlagati, kaj je AOL, kaj je tako lepega, dobrega in čudovitega pri tem, da hodim na nove tečaje in ponavljam stare. Za to preprosto ni dovolj dobrih besed, to skrivnost lahko edino doživiš. Ko te ni več strah ljudi, ko vidiš, da si lahko mnogim prijatelj, ko lahko prideš v katerokoli od 150 držav sveta, kjer poznajo AOL, pokličeš kogarkoli, ki je bil na tečaju in ga vprašaš, hej, mi lahko pomagaš? Lahko pridem na vaše tedensko srečanje? Imate kje zame sobo? In veš, da boš dobil več kot to. Ko se povsod po svetu lahko počutiš doma -  zato dovolj besed, naj govorijo slike.

Related posts:

1. Največja sreča v človeškem življenju je, če lahko rečeš, »Ničesar ne potrebujem, tukaj sem zate.«
2. Starševstvo je dvosmerno potovanje- poučevanje kot tudi učenje
3. Največ dobim takrat, kadar dajem

Danijela

Z Art of Livingom sem se prvič srečala pred petimi leti, in sicer med študijem v Ljubljani. Iskala sem nekaj, s čimer bi si lahko pomagala, saj sem takrat preživljala krizno obdobje življenja. Pomoč sem najprej poiskala pri bioenergetičarki in po končani terapiji sem jo vprašala, kako si lahko pomagam sama, kadar pride do kriznih trenutkov v življenju. Napotila me je na tečaj Umetnost življenja, kjer sem našla konkretne odgovore na to vprašanje in še veliko več.

Sudarshan Kriya mi je prinesla veliko olajšanje in nepozabno izkušnjo notranjega miru. Naslednja sprememba, ki me je fascinirala in prepričala, da to deluje tudi v vsakdanjem življenju, je povezana z neprijetnimi in celo bolečimi občutki in čustvi, ki so se redno pojavljala, ko sem se srečala z neko osebo ali ko sem se znašla v neprijetni situaciji. Po določenem času rednega izvajanja vaj sem začudeno opazovala, kako so ti neprijetni občutki in čustva izgubljali vpliv in kar izginili.

Spomnim se, kako sem se po nekaj mesecih dobila s Katjo in ji razlagala, da kar ne morem dojeti, da ta stvar deluje! Začela sem se zavedati, kakšno svobodo mi to daje. Tako sem se oprijela vaj in satsangov ter občasno ponovila tečaj. Odločitev, da postanem učiteljica Art of Living programov, je spontano dozorela marca 2007, ko sem šla na TTC 1. Več razlogov je, ki so me motivirali;. najprej so tu osebne spremembe in duhovna rast, iskrena hvaležnost tečajnikov ter odličen vzor Sri Sri Ravi Shankarja in ostalih učiteljev. Vse to me je pripeljalo do tega, da sem spoznala, kako dragoceno je to znanje in da želim biti del tega. Lani maja sem postala učiteljica in od takrat sem imela dva tečaja, par delavnic Prvi korak ter redne satsange v Novi Gorici. Od kar delim to znanje z drugimi, sem opazila, da se zelo dobro počutim z različnimi ljudmi, tudi s tistimi, ob katerih sem se včasih počutila neprijetno. To je zelo očitna sprememba za nekoga, ki je prej veljala za sramežljivo, vase zaprto osebo.

Trenutni izzivi in plani so povezani s tem, kako predstavit Art of Living čim večjemu številu ljudi in da bi v Sloveniji imeli redne tečaje za otroke in mladostnike.

Danijela Milašinovič

No related posts.