Na naši zloženki piše »Delavnica preobrazbe« – zgodba o tem, kako sem prišla v Art of Living, je zgodba o preobrazbi. Kolegica me je nenehno vabila na razne delavnice in predavanja, a sem vedno imela kak izgovor. Ko pa mi je omenila seminar Umetnost dihanja, sem presenetljivo takoj rekla ja. Pred tem sem se že ukvarjala z astrologijo, vendar sem iskala nekaj drugega, nekaj bolj praktičnega.

Končno je prišel tisti dan. Bila sem kar precej skeptična, ko sem pomislila, da bom morala tam sedeti z zaprtimi očmi. Ko pa smo pričeli dihati ujjayi, mi je bilo takoj jasno, da je to tisto pravo. V nadaljevanju tečaja sem že pričela razmišljati, kako bi tudi jaz učila. Tako se je pričela moja preobrazba, ki še kar traja. Pričelo se je tako, da sem nezavedno spremenila svoje prehranske navade in v treh mesecih shujšala za 15 kg. (ki sem jih pred tem pridobila, ko sem nehala kaditi). Umirila sem se in bila vedno bolj vesela. To so opazili tudi moji sodelavci in prijatelji in kar šest se jih je v naslednjih nekaj mesecih udeležilo tečaja. Jaz pa sem se udeležila vsakega tečaja, ki je bil v mojem mestu in po štirih mesecih še nadaljevalnega. Potem sem si zaželela spoznati človeka, ki stoji za tem znanjem in priložnost se je pojavila takoj naslednji dan. Odšla sem v Nemčijo, kjer sem ga videla in se vanj v trenutku zaljubila. Pred tem sem bila zelo skeptična do »gurujev« in vsega okoli njih. Nisem mogla verjeti, da lahko inteligenten človek nekoga tako časti, da si njegovo sliko obesi na steno v stanovanju. Ko pa sem srečala Gurujija, mi je bilo jasno, da obstajajo ljudje, ki so nekaj posebnega. Prvič ga častiš že zato, ker začutiš njegovo veličino, kajti ko ga vidiš, veš, da to, o čemer govori, tudi živi, in drugič zato, ker si hvaležen za znanje, ki si ga dobil in ti je omogočilo napredek in razvoj. Še nekaj me je prevzelo. Že kot otrok sem prišla do spoznanja, da ljubezen ni čustvo, da je ljubezen nekaj globljega, da na njej temelji naše življenje, vendar sem bila s to idejo vedno sama. Gurji pa je rekel: »Ljubezen ni čustvo, ljubezen je življenje samo.«

Ko sem se vrnila iz Nemčije, mi je moja učiteljica Katja obljubila, da bom lahko njena asistentka na tečaju. Še danes se spomnim njenih besed, ko mi je rekla, da stojim pred ljudmi kot en razkuhan špaget. Takrat, razen volje, nisem imela ničesar. Bila sem negotova vase, nisem znala jasno in razločno govoriti, danes lahko brez problema nastopam pred ljudmi. V službi sem sicer dobro opravljala svoje delo, vendar zdaj naredim veliko več, v stresnih situacijah sem tista, ki ohranja mir in s humorjem rešuje probleme (včasih sem imela v rezervi polomljeno steklovino, da sem jo lahko v krizi zabrisala v koš). Prevzela sem dodatne odgovornosti. Delam kot kemik v laboratoriju, samoiniciativno sem prevzela tudi naročanje kemikalij, kar je precej obsežno delo, ki zahteva veliko komunikacije znotraj in zunaj podjetja. Probleme sem pričela reševati sproti. Vedno bolj me veseli delo z ljudmi. Tudi pri svojem prostovoljnem delu, ki ga opravljam kot učiteljica Umetnosti dihanja, pogrešam določena znanja, zato sem se vpisala v šolo za organizatorja socialne mreže.

Včasih sem se zelo dobro počutila, ko sem bila sama v naravi, med ljudmi pa sem bila osamljena. Zdaj se mi zdi, da je življenje plesna dvorana, v kateri igra vesela glasba, jaz pa plešem med ljudmi, včasih se koga dotaknem, odplešem nekaj taktov z njim in grem naprej. Ne glede na to, s kom plešem, je vedno lepo in polna sem radosti in ljubezni.

Related posts:

1. Največ dobim takrat, kadar dajem
2. Duhovnost je tako pomembna, kot zdravilo za bolnega, počitek za utrujenega in bogastvo za revnega

Gregor Spindler

Moji prvi koraki v duhovnost so povezani z boleznijo. Žal sem to, da moram nekaj spremeniti, ugotovil šele takrat, ko sem bil v to prisiljen. Duhovnost je bila zame tema, ki sem jo zavračal v celoti. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pa popolni čudaki, če ne celo kaj več. Vendar: sila kopja lomi – in sila je bila velika. Prvo priporočilo sem dobil kar od svojega šefa, ko sem se v začetku leta 1993, po nekaj tedenski odsotnosti, vrni na delo. Ponudil mi je vizitko, rekoč; “Na, mogoče ti tale lahko kaj pomaga.” Na vizitki je bilo ime Andrej Tihole. Nekaj dni sem jo medil, nato pa sem le zbral pogum in poklical. “Ja, kar pridi, se bomo pogovorili”, je bil odgovor na drugi strani. Sedaj ni bilo več izhoda. Prvi pogovor je bil šok – Andrej in njegova žena Dorina, oba precej izkušena duhovneža in privrženca reikija, sta bila verjetno kar malo preveč odprta do mene, saj sem mislil, da me bo kar pobralo. Samo od besed. Stol je ječal pod prijemom mojih rok, na koncu pa sem vseeno pristal na prvo terapijo. Bilo je kar prijetno, sproščujoče in pomirjujoče, tako da sem rad prihajal. Po skoraj celem letu terapij mi je Dorina nekega dne rekla: “Naslednji vikend se dobimo v vrtcu na Skapinovi, bomo imeli delavnico, malo dihanja in take reči.” Jasno, da nisem imel pojma, za kaj gre, zato se tudi upirati nisem mogel. Kljub vsemu, strah se je kopičil, nervoza je bila velika. Že na začetku nisem bil zadovoljen z učiteljem, ki je bil sicer Indijec, vendar mlad golobradec; sam pa sem hotel tistega s fotografije, tistega z brado. No ja, preživeti sem moral tudi to, učitelj Bhupi pa pravo poplavo mojih vprašanj. Ni kaj, um mi je vedno dobro delal. Po prvi Sudarshan kriji pa nič; um je kar izginil, samo krasen mir in sproščenost. Telesno je bilo sicer hudo, ampak to me ni nikoli zelo motilo, hujše so bile prve izpovedi, ki so potrdile mojo teorijo – duhovnjaki so vsi trčeni. Hvala bogu, da je Bhupi povedal, da je čisto v redu, čeprav nisi videl barv, zvokov, pa vilincev in podobnih stvari.

In se je začelo. Kljub temu, da niti v sanjah nisem imel namena, da bom zaradi pranajam in krije vstajal pol ure prej, sem program le začel izvajati. Kot se mi je kasneje že večkrat potrdilo, sam tukaj nisem imel velike izbire. Pot je izbrala mene; sam je zagotovo ne bi. Zato ni čudno, da sem bil že čez tri tedne v Kranjski Gori, na prvem nadaljevalnem tečaju. Takrat sem tudi spoznal čudovitega učitelja Kirana, s katerim naju veže posebno dolgoletno prijateljstvo. Vse skupaj mi je postalo kar všeč in tako sem bil že kmalu ponovno na osnovnem in junija ponovno na nadaljevalnem tečaju. Seveda sem pričakoval tudi kakšen čudež ozdravitve. Ker ga ni bilo, je bilo treba odpotovati v Indijo, na prvi mednarodni tečaj, v ašram poleg Bangaloreja. Pred odhodom sem ugotovil, da sem definitivno prestopil na drugo stran, saj me je oče zelo zaskrbljeno spraševal, če se mi je čisto poslabšalo. Na bolezen sem se pač vedno lahko izgovoril. Indija je bila čisti šok. Predvsem kulturološko. Ampak, ašram je bil kar lepo urejen in zelen; sicer malo smrdljiv, vendar kaj hočemo, vsega pač ne moremo imeti. Je pa res, da se je guru na vse pretege trudil, da bi nam bilo čimbolj udobno. Ves čas je spraševal, če imamo postelje, če je voda topla, če je hrana dobra; za Indijo v tistem času same nepotrebne stvari. Že prvi dan sem se po spletu okoliščin znašel v “Shakti cutir”, gurujevi hišici, kjer sva se s Suzano iz Zagreba samo bebasto smehljala in ugotovila, kako je, ko ti v prisotnosti razsvetljenega mojstra vse odpove in si popolnoma oblit z blaženostjo. Duhovne izkušnje so si kar sledile: Indijski satsangi, polni prekipevajoče energije, ulov Gurujijevega pogleda med satsangom, občutek izgorevanja,  meditacije in iniciacija v Sahaj Samadhi meditacijo, ki pa je bila čisto nekaj posebnega. To je bilo res tisto pravo. Ker se mi je zdravje kmalu zelo poslabšalo, nisem počel več praktično nič drugega, kot samo še meditiral. Po povratku domov sem bil nekaj časa sicer v stanju, ko zdravniki niso dajali napovedi, ampak tudi tokrat se je vse dobro izteklo. In še konec istega leta sem se “proti svoji volji” znašel na prvem učiteljskem tečaju. Tudi za vsega vajenega Kirana eden najnenavadnejših tečajev, kar jih je doživel. Večurne meditacije se kar niso hotele končati, tako da so udeleženci imeli težave s hranjenjem telesa, ki ga ni bilo.

Spomladi pa prvič v Bad Antogast, nov evropski center, na drugi del učiteljskega tečaja. Vse skupaj je bilo sicer treba jeseni še ponoviti, vendar pa sva takrat s Katjo postala prva učitelja v Slovenji, in celo precej širše, saj je bilo takrat v Evropi le nekaj učiteljev. Občutki pa … ja, to je treba doživeti, besede so premalo. Vsekakor pa sem v kasnejših letih ugotovil, da lahko največ dobim takrat, kadar dajem. Še posebno znanje.
Toliko zaenkrat. Drugič pa mogoče še kaj več o izkušnjah pri vodenju tečajev.

Gregor Spindler

Related posts:

1. Tako se je začela moja preobrazba, ki še vedno traja
2. Radost, ki jo občutimo, kadar delimo, je nekaj najlepšega
3. Prvič v življenju sem začutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir

Maja

Zame se je začelo leta 2004. Preden sem šla na svoj prvi tečaj v juniju, sem se pustila prepričati in odšla v Zagreb, kjer je govoril Guruji; to je bilo meseca maja.

Za menoj je bilo precej duhovne zgodovine, imela sem petindvajset let in bila sem sita vsega, kar mi je obljubljala novodobna skupnost, ki je govorila o meditaciji, razsvetljenju, blaženosti in očiščevanju osebnosti. Po malem so se mi vsi, vključno z menoj, ki sem imela za seboj cel kup očiščevalnih delavnic, zdeli najmanj zmešani. Vendar, povabila nisem želela zavrniti, saj me je povabil Andrej, Art of Living učitelj, zame zelo pomemben človek, njegovo mnenje sem že takrat zelo upoštevala. Vseeno je bilo potovanje v Zagreb bolj obisk mesta, kjer: no, lahko grem tudi na predavanje, tisto urico si bom pa že vzela čas. Tako ali tako ne želim imeti opravka z ničemer več, kar približno diši po iskanju notranje resnice, duhovnosti, ali, bog ne daj, meditaciji.

Kakšna nevednost! Če sem se v življenju česa naučila je, da se v resnici poje največ zarečenega kruha. No, ampak takrat še nisem bila tam. Bila pa sem na predavanju enega največjih ljudi, kar mislim, da jih bo pomnila zgodovina, Šri Šri Ravi Šankarja. In tisto, kar je govoril, ni bilo niti MALO podobno »new agerskim« frazam in prepričanjem, ki sem se jih do takrat naposlušala. Bil je najbolj simpatično bitje, kar sem jih srečala v svojem življenju – nevsiljiv, nebahaški, neverjetno prijazen, njegove misli so bile izredno modre, predvsem pa polne znanja za vsakdanje življenje. Zdelo se mi je, kot da je, kljub množici, govoril le meni. Ničesar o tem, da si moram petkrat na dan čistiti čakre, verjeti le vanj, hoditi na njegove delavnice, nepremično strmeti v steno; početi skratka stvari, skregane s pametjo, da bi si zaslužila božji ali katerikoli drugi blagoslov. Ne, govoril je o tem, da je stres nekaj, kar nas dela nesrečne, da si zaslužimo biti srečni in da je marsikaj, kar nas lahko pripelje do notranjega miru in sreče, že z nami. Govoril je o dihu, o preprostih modrostih, ki so umirile moj begajoči um. In prvič v življenju sem začutila, zaslutila, da mogoče tudi jaz lahko dosežem mir, ne da bi pri tem iz sebe iztrgala slabe vzorce, uničene, zamašene ali nedelujoče čakre, da bi dejansko taka, kot sem, lahko čutila srečo. Da bi morda celo lahko začutila, da se imam rada. No prav, tečaj traja samo šest dni, kaj me pa stane, razen takrat nekaj tolarjev in če je res tako dober, kot je njegov stvaritelj, mogoče …

Vseeno je trajalo še skoraj dva meseca, da sem se pustila prepričati, zagotavljajoč sama sebi, da je to moj zadnji poizkus. Če ne bo uspelo, potem nikoli več!

Moj prvi tečaj Umetnosti življenja. Še danes se spominjam večine udeležencev, pa nas ni bilo malo. Bil je prelep tečaj, želela sem si, da bi trajal dlje, da bi trajal cel mesec, bila sem žalostna, ko se je končal, čeprav mi na trenutke ni bilo lahko, ampak po tečaju sem čutila prvi preblisk miru in tega, kar mi lahko prinese. Moj prvi učitelj je bil Andrej in na njegovo pobudo sem, polna dvomov, odšla v Nemčijo na nadaljevalni tečaj. Nadaljevalni tečaj je bil zame še globlja izkušnja od začetnega. Toda zame je bil težek, saj sem veliko prejokala, za menoj je bilo težko obdobje in moj organizem je, skozi solze, izločal stres v potokih. Ko pa nisem jokala, sem se do solz smejala. Ves čas tečaja so me obdajali učitelji, me spravljali v smeh, še danes ne vem, od kje jih je takrat toliko prišlo. Vseeno sem ob koncu tečaja želela le domov, z besedami, da me nikoli več ne bo nazaj, ker je to zame pretežko. Nevednost nima meja!

Takoj po prihodu domov sem pri sebi opazila šokantno spremembo. Bila sem osupljivo mirna, še posebno v situacijah, ki bi me drugače vrgle iz tira, me prestrašile ali vznejevoljile, sem se kar smehljala! Ljudje so me gledali in občudovali mojo spremembo. Hoteli so biti z menoj in se smejati z menoj. Le kaj se dogaja?

Teden dni kasneje sem preživela v Puli na počitnicah Umetnosti življenja in se udeležila tečaja za mladostnike YES, pravzaprav naj bi bila asistentka, toda na koncu sem se prelevila v najstnico, saj je tečaj namenjen mladostnikom od 14. do 18. leta. In prav ta tečaj je moj NIKOLI VEČ za vedno spremenil v JA Umetnosti življenja. Ne, ne bom vam povedala, kaj se dogaja na tem tečaju, je pa to eden lepših tečajev v AOL (Art of Living) in če želite svojim otrokom podariti nekaj res lepega, je to lahko ta tečaj.

Štirinajst dni kasneje sem bila ponovno v Nemčiji in potem še enkrat; in od takrat sem vsako leto vsaj enkrat, pa tudi do trikrat, če je le prisoten Guruji. Poslušati ga je tako, kot bi se odprla vrata v svet, ki ga vsi iščemo, se učiti živeti, kot si zaslužimo. Predvsem pa je res, da me vsako srečanje z njim, pravzaprav vsak tečaj AOL, naredi boljšega človeka, srečnejšo in  mirnejšo. Vse te izkušnje me vedno znova peljejo nazaj k njemu in k ljudem, ki se trudijo ustvariti lepši, prijaznejši svet.

V resnici sem z leti prenehala kar naprej razlagati, kaj je AOL, kaj je tako lepega, dobrega in čudovitega pri tem, da hodim na nove tečaje in ponavljam stare. Za to preprosto ni dovolj dobrih besed, to skrivnost lahko edino doživiš. Ko te ni več strah ljudi, ko vidiš, da si lahko mnogim prijatelj, ko lahko prideš v katerokoli od 150 držav sveta, kjer poznajo AOL, pokličeš kogarkoli, ki je bil na tečaju in ga vprašaš, hej, mi lahko pomagaš? Lahko pridem na vaše tedensko srečanje? Imate kje zame sobo? In veš, da boš dobil več kot to. Ko se povsod po svetu lahko počutiš doma -  zato dovolj besed, naj govorijo slike.

Related posts:

1. Največja sreča v človeškem življenju je, če lahko rečeš, »Ničesar ne potrebujem, tukaj sem zate.«
2. Starševstvo je dvosmerno potovanje- poučevanje kot tudi učenje
3. Največ dobim takrat, kadar dajem

Danijela

Z Art of Livingom sem se prvič srečala pred petimi leti, in sicer med študijem v Ljubljani. Iskala sem nekaj, s čimer bi si lahko pomagala, saj sem takrat preživljala krizno obdobje življenja. Pomoč sem najprej poiskala pri bioenergetičarki in po končani terapiji sem jo vprašala, kako si lahko pomagam sama, kadar pride do kriznih trenutkov v življenju. Napotila me je na tečaj Umetnost življenja, kjer sem našla konkretne odgovore na to vprašanje in še veliko več.

Sudarshan Kriya mi je prinesla veliko olajšanje in nepozabno izkušnjo notranjega miru. Naslednja sprememba, ki me je fascinirala in prepričala, da to deluje tudi v vsakdanjem življenju, je povezana z neprijetnimi in celo bolečimi občutki in čustvi, ki so se redno pojavljala, ko sem se srečala z neko osebo ali ko sem se znašla v neprijetni situaciji. Po določenem času rednega izvajanja vaj sem začudeno opazovala, kako so ti neprijetni občutki in čustva izgubljali vpliv in kar izginili.

Spomnim se, kako sem se po nekaj mesecih dobila s Katjo in ji razlagala, da kar ne morem dojeti, da ta stvar deluje! Začela sem se zavedati, kakšno svobodo mi to daje. Tako sem se oprijela vaj in satsangov ter občasno ponovila tečaj. Odločitev, da postanem učiteljica Art of Living programov, je spontano dozorela marca 2007, ko sem šla na TTC 1. Več razlogov je, ki so me motivirali;. najprej so tu osebne spremembe in duhovna rast, iskrena hvaležnost tečajnikov ter odličen vzor Sri Sri Ravi Shankarja in ostalih učiteljev. Vse to me je pripeljalo do tega, da sem spoznala, kako dragoceno je to znanje in da želim biti del tega. Lani maja sem postala učiteljica in od takrat sem imela dva tečaja, par delavnic Prvi korak ter redne satsange v Novi Gorici. Od kar delim to znanje z drugimi, sem opazila, da se zelo dobro počutim z različnimi ljudmi, tudi s tistimi, ob katerih sem se včasih počutila neprijetno. To je zelo očitna sprememba za nekoga, ki je prej veljala za sramežljivo, vase zaprto osebo.

Trenutni izzivi in plani so povezani s tem, kako predstavit Art of Living čim večjemu številu ljudi in da bi v Sloveniji imeli redne tečaje za otroke in mladostnike.

Danijela Milašinovič

No related posts.